Pridiga je prva izmed desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig, popolnoma izgotovljenih v njegovi značilni kompozicijski strukturi in pripravljenih verjetno za tisk. Datirane so v Ljubljani 1715 in 1716, nekatere ponovljene 1726. – Nedeljska pridiga; prošnja katehetična pridiga za četrto nedeljo po veliki noči.

Druga izmed desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis, katehetična pridiga za drugo nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Tretja od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za tretjo nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Četrta od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za četrto nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Peta od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za peto nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Šesta od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za osmo nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Sedma od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za deveto nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Osma od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za dvanajsto nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Deveta od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za štirinajsto nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716.

Zadnja od desetih ohranjenih Rogerijevih katehetičnih pridig. Besedilo je popolnoma izgotovljen čistopis; katehetična pridiga za petnajsto nedeljo po binkoštih. Datirana je v Ljubljani 1716 in ponovljena prav tam 1726 (pripis iste roke).

Prva od dveh slovenskih pridig neznanega avtorja v Nuk, Ms 1121, druga je datirana v Ljubljani 1784. Nedeljska pridiga na šesto nedeljo po sv. Treh kraljih.

Druga od dveh slovenskih pridig neznanega avtorja, ohranjena v NUK, datirana v Ljubljani 1784. Nedeljska pridiga na tretjo nedeljo po Binkoštih.

Zbirka šestih pridig domnevno dveh neznanih rok. Prva roka je napisala najstarejšo (1); ta je datirana v Mekinjah 1787. Druga roka je napisala preostale (2 do 6), datirane pri Sv. Mihaelu (pri Novem mestu) 1804, neznano kje 1811 in tri v Ljubljani 1812, 1813. Te so zapisane na pole različnega papirja, zvezane v zvezek, pridiga 1 pa je zvezku priložena kot nekoliko manjši snopič listov.

Besedilo vseh šestih pridig je v novejši dobi zvezno paginirano s svinčnikom od 1 do 50, vendar dve prazni strani nista vključeni v številčenje. Razpon nastanka: 1787–1813

Besedilo je prevod svetniških legend ali beril. Iz provincialovega dovoljenja za natis na začetku je razbrati, da naj bi bilo prvotno delo Legenda sanctorum (verjetneje: Neue Legend der Heiligen, Frankfurt, 1684), avtor je kapucin Dionizij Luksemburški (Dionysius von Luxemburg), predikator renske province kapucinskega reda, tudi avtor dela o antikristu, ki so ga prevajali naši bukovniki; po njegovi smrti (1703 v Cochemu) pa je knjigo o svetnikih predelal in razširil sobrat kapucin Martin Cochemski (ab Martino Cochemenſi reviſum et auctum) in delo izdal pod naslovom Legenden der Heiligen (Augsburg 1705), pozneje še mnoge izdaje. Dovoljenje izdaje, po kateri je preveden naš rkp, je datirano v Mainzu – Moguntiae, 6. sept. 1717, podpisano: Fr. Ptrus Confluentinus, miniſter Provinzialis Provinciae Rhenanae Capucin mpp, sama izdaja pa je izšla v Kölnu leta 1723.

Sledi predgovor p. Martina Cohemskega, ki nakazuje način predelave latinskega izvirnika, saj je „te latinski legent sraunau inu poprau, na velko krajah pobulſhau, velku zhistu maihineh legentou vunpuſtou, inu na meſt taiſtih nekolku vezhi inu sapapadliuſhi noterpoſtaviu. ſategavolo kir te vezhi tal teh suetnikou ſgol marterniki ſo bili. Kir ſem jes na meſti taistih vſeſorte ſpovednike inu Devize, po katireh exempelnah sa njiemi priti ſamoremo noterpoſtaviu.“

Delo bi lahko prevedel v slovenščino jezuit Ožbalt Gutsman, potem, ko se je ok. 1760 vrnil iz Gradca, Dunaja, Zvolena; še verjetneje je, da je to storil nekoliko prej kdo izmed koroških kapucinov. Prevajalčeve omembe ni najti. Zelo obsežen rokopis, paginiran, 1032 strani. Življenjepisi svetnikov so napisani za vsak dan v letu po eden; rokopis obsega branje za čas od 1. januarja do 30. junija, kar najverjetneje pomeni, da je to prva polovica neke še večje zasnove. Vsekakor je rkp. čistopis, popolnoma pripravljen za tisk.

Nadnaslov vsake legende določa dan v mesecu, na katerega se bere, po en življenjepis svetnika za vsak dan; tu je uporabljeno koroško ime za mesec januar – vienahtnik (legende za prve 4 dni januarja), od str. 28, t.j. od petega dne tega meseca dalje proſenz, nato Februar, März, April, Maj, Juni.

Vsak življenjepis svetnika se konča z navedbo avtoritetnega vira, iz katerega so zajeti podatki oz. besedilo. Besedilo za 1. januar, s katerim se knjiga začne, tu ſhiulenje te ſ: devize Euproſinae, ima kot vir naveden: ex vitis patrum libro I. Te drugi dan vienahtnika – Tu ſhiulenje tega ſ: Appata Odilonis se konča z navedbo: Ex primo Thomo de actis Sanctorum R. P. Bollandi, ad diem [...] Januari. Na str. 874 spodaj opomba: P: Papebrohius in actis S:S: ad diem iii Junÿ – kar pomeni, da je avtor izvirnika vzel to besedilo iz Acta sanctorum, ali ga tam vsaj preveril, vsekakor ga je postavil prav za 3. junij, kakor Papebroch. Besedilo za 5. junij – sv. Bonifacij – pa ima na koncu, str. 886, opazko: Surius ad diem V Junÿ, se pravi, referenca na Lavrencija Surija, za 20. jun., papeža Sylverija, ima str. 967 Baronius ad diem et Anum Kriſti 540. itn.

Besedilo vsebuje mnoge koroške, verjetno podjunske narečne posebnosti: Ta dba inu dbaisti dan Prosenza; je on to mater boshjo [...] salubo imeu inu ſbestu ſluſhou; oblubijo ſ: Odilo ſbestust noi pokornost (str. 12); Tisto nuezh je bilu po njega ſmerti nja trupvo v zirkou neſhanu, inu od nje bridkeh ſinou is pieſmemi inu modlituemi pozhaſtenu (str. 16); inu modli is guasno stimo (str. 144).

Rokopis z zbirko besedil o prihodu in delovanju Antikrista. Ohranjen je naslovni list, na začetku in na koncu več listov manjka. Prepis starejših besedil, narejen v letih 1823 in 1824. Vsebina (naslovi zapisani v verzalkah): str. 3: prva pridiga, ohranjena je le zadnja stran njenega teksta. str. 4–7: Ta druga prediga od gore ustajenja tah mertuah. str. 7–14: Ta tretia prediga od te poshlinie sodue usih ukup u doline Josaphat. str. 14–17: Od tiga urtelna kir Christus ueka srekou bode. str. 17–19: Prerokuanie u tam Letu 1765. str. 20–258: Antikrista shuilenie al leben antekristou. Inu nja ziua magozhnoſt u nagouam dianje nja ziua ſchiulenja reſnizhna poſchribinga tak pridiozhah rezhi teiga ſuita h pruemu ſo ſtorianje inu ſchribane ſkus P. F. Dioniſiuſa od lienzburga Kapuzinarska ordna te riuneh profinz predigar u tam letu 1682. Utam letu 1767 pak ſto ſuabei modruſti na ſuouenski jaſik ſprebernjane po tam uezham doue uſeto inu preuesane ſkus matiaſa Schegarja ſa uole njegouah dobrah periatellau. Jnoi preſchribane ſo gratale uleti 1823. – Besedilo je razporejeno v več kot 40 (morda 50) poglavij; proti koncu naslovi teh razdelkov niso dobro berljivi, ker je bil rkp. obrezan že pred restavracijo in so naslovi ter prve vrstice odrezani.

Vsebuje 30 numeriranih celostranskih barvnih ilustracij, večina z napisi. Na ilustraciji No. 1 (str. 31) desno spodaj stoji ime Johan Rabel, vsekakor postavljeno kot podpis ilustratorja. Ker pa je oblika teh verzalk povsem enaka verzalkam v naslovih poglavij, je evidentno, da je bil Johan Rabel tudi prepisovalec besedila oz. avtor celotnega rokopisa. Ilustracija No. 13 (str. 141), žareč oblak z napisom: ANTIchriſt: 1824. Na ilustraciji No. 25 (str. 227) napis: Ugorah na ſtorah ſe bo boshia ſushua dershaua.

Besedilo prisege iz leta 1637 v prepisu iz srede 19. stoletja. V isti arh. enoti je še en prepis z nemškimi komentarji in prepis neke prisege, naslovljene Croatice, vendar je njeno besedilo slovensko.

Rokopis vsebuje enega zgodnejših ohranjenih prepisov Žegarjevega prevoda knjige p. Dionizija Luksemburškega OFM Cap o Antikristu. Ohranjeno je celotno besedilo, razdeljeno je v 50 daljših poglavij, datirano 1790. Celoten rokopis je iz starejšega rokopisnega izročila o Antikristu Matije Žegarja prepisal neimenovan koroški učitelj. Rokopis se je ohranil v Št. Rupertu pri Velikovcu.

Kakor za Valjavčev (RRSS Ms 38) in Kotnikov rokopis Antikrista (Ms 39) je bilo tudi za ta rokopis predvideno, da bo obogaten z ročno izrisanimi ilustracijami: za njih je pisec pripravil med tekstom več kot 40 strani, ki so ostale prazne, ilustracije so izostale.

Posebnost tega rokopisa so mdr. kritične pripombe, ki jih je pisec uvedel v zadnji odstavek besedila (gl. spodaj Explicit) in ne izvirajo od p. Dionizija. Te kritične pripombe, češ da bralec ni dolžan verjeti vsega, kar piše v knjigi, marveč verovati le nauku Katoliške cerkve, se v enaki (deloma še okrepljeni) dikciji pojavijo v rokopisih Ms 190 in Ms 180 iz 19. stoletja. To dokazuje, da sta omenjena koroška rokopisa prepisana iz tukajšnjega, napisanega leta 1790.

Najpomembnejša značilnost tega rokopisa je ta, da je neimenovani koroški učitelj ob prepisovanju Žegarjevega besedila opravil pomembno jezikovno redakcijo. Z njo je besedilo v tem rokopisu opazno približal tedanji (celo sedanji) knjižni normi. Po drugi strani pa je tudi on namenil svoj prepis, kakor pisci pred njim, neki konkretni skupnosti preprostih bralcev in poslušalcev, zato ohranja številne narečne poteze. S tem je neimenovani učitelj dosegel v tem besedilu sintezo med avtentično koroško bukovniško kulturo na eni in stremljenji k slovenski knjižni jezikovni kulturi na drugi strani.

Kapelski pasijon je ohranjen v zelo poškodovanem rokopisu s srede ali (začetka) druge polovice 18. stol. Zunanjost: vezan je v kartonirane platnice velikosti 36,8 x 23,3 cm; hrbet je iz razpadajočega, temnorjavega usnja. Hrbet je širok 3 cm, sam knjižni blok brez platnic je širok cca. 2 cm. Na čelni platnici so vidni nečitljivi ostanki zapisov, zlasti več števil, morda računskih vaj. Knjižni blok sestavlja 71 listov velikosti 36 x 22,2 cm – merjeno na foliju s sedanjo foliacijo št. 3. Na koncu rokopisa je 16 listov odrezanih; njihovi ostanki na mestu, kjer so bili sešiti v polo, so vključno s šivi dobro vidni; manjka torej celotna pola, razen samega stržena, s katerim je bila pola prvotno uvezana v rkp. Od ohranjenih 71 listov je 67 prvotnih, štirje pa so dodani v 19. stoletju: dva čelna lista (z naslovom in uvodom) in dva lista (ena pola), všita v sredo prve ohranjene lege rokopisa. Vezava je verjetno prvotna – okvirno sočasna z rokopisom – sodeč po spojnih listih, ki sta prvi in zadnji videti iz enakega papirja kakor glavni del rkp (čeprav sta oba mnogo bolj zamazana). Na zadnjem spojnem listu levo zgoraj je vpis števil 1745 x 1816, vendar ni gotovo, ali gre za letnice.

Na 51 folijih (šest nepopisanih) je ohranjeno besedilo Škofjeloškega pasijona v latinični lepopisni kurzivi in nemški kurzivni pisavi. Rokopis sestavlja osem leg, vezan je v platnice nekdanjega urbarja Loškega gospostva s konca 17. stoletja. Rokopis je bil vezan kmalu potem, ko je bil med leti 1725 in 1727 napisan.

Rokopis vsebuje pridige kapucinskega patra Ferdinanda Ljubljanskega (roj. cca. 1684, u. 19. marca 1744), sodobnika Romualda Štandreškega. Vseh pridig je 58, od teh je 35 pridig na nedelje med letom, 16 postnih pridig in 7 prazničnih. Napisane in povedane so bile v letih od 1716 (Sveti križ na Vipavskem) do okr. 1742 še v več krajih osrednje Slovenije: v Škofji Loki, Kranju, Cerkljah, Ljubljani, Brezovici pri Lj. in Trstu. Vpisi druge, poznejše roke izpričujejo tudi sekundarno rabo – ponovitev nekaterih pridig še do okr. 1770.

V zvezi s tematiko Škofjeloškega pasijona nudi rkp pridig patra Ferdinanda dva pomembna podatka. S paleografskega gledišča je verjetno, da je njegova roka identična s tisto, ki je napisala folij 2r v Škofjeloškem pasijonu. Torej je po vsem videzu p. Ferdinand Ljubljanski avtor folija 2r, ki povzroča v raziskavah Pasijona več neznank. Drug pomemben podatek: v Concio Quadragesimalis 7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridižni vstavek, manjši list, ki je na strani verso prazen, le ob robu ima napis: „Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vorſtl.“ Očitno gre za kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, izpričuje, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporočene verzije pasijona takšne četrte podobe ne poznajo.

Rokopisna pesmarica Janeza Bezjaka, podpisan je kot „učitelj v pokoju v Remšniku“. Več pesmi je datiranih, datumi segajo od 3. aprila 1894 do 2. maja 1896. Kazalo na začetku rokopisa navaja nekaj čez 70 pesmi, med njimi 11 nemških. Skoraj vse so napisane neposredno za posamezne pomembne dogodke v domačen kraju: rojstva, poroke in smrti (slednjih je največ). Med besedili je nekaj pesmi iz novejše tradicije cerkvene pesmi – za rožnovensko nedeljo, za šmarnično pobožnost idr. Več besedil ima notne zapise napevov.

Krebsova pesmarica je romarska pesmarica brez napevov. Vezana je v kartonirane platnice, zlepljene iz več plasti tiskanega in rokopisnega gradiva (nemška besedila v frakturi). Na platnici sta bila privezana dva zapirača, ki sta zdaj odtrgana, vidne pa so sledi in ostanki vrvic. Del platnic je lesen – leseni desčici sta vgrajeni v kartonažo. Hrbet je prevlečen z usnjem, ki razpada.

Rkp sestavlja osem leg in dva prilepljena folija na koncu. Prva lega je všita (dodana) v celoto; na mestu, kjer se je dotikala z zapiračem, ji je bil izrezan del roba. V rkp je prosto vstavljena tudi preganjena pola, na katere štirih straneh je zapisana Pesſem od soudniga dnei.

Rokopis sta napisali dve roki, posamezne vpise je napravilo še nekaj rok. Na nekdaj prvem, zdaj sedmem foliju je zapis (s tretjo, precej kultivirano roko): „Franze Kreps lejbu te ſahualim Sa lete Bukue Peſsemske“. Sklepati je torej, da je bil France Krebs nekdanji lastnik pesmarice, morda romarski voditelj.

Prva lega je očitno dodana glavnemu delu pozneje. Možno je, da je bil glavni del vezan poprej drugače in da je starejši. Zadnja dva prilepljena lista dopolnjujeta nepopolno, pretrgano pesem s zabavljivo vsebino z naslovom Od teh noreh Shen koku suoie moshe oppraulaio.

Začetni, t.j. dodani del pesmarice je je namenjen češčenju sv. Frančiška Ksaverija v božjepotni cerkvi v Radmirju pri Gornjem Gradu. Na prvih listih (1r–3v) je desetkitična pesem o tem svetniku, v zadnjo kitico je vključena tradicijska prošnja za blagoslov: O svet Francisc, s tojo roko / shegnei dushe, telesa, / shitna pole, vinske gore, / pomagei nam u nebesa. Sledijo litanije sv. Frančiška Ksaverija.

Posebej gre omeniti evharistično pesem Od Suetiga Reshniga Teleſsa (24r–26r) iz 18 štirivrstičnih kitic; pisana je po vzoru ljudske pesmi v daktilsko-trohejskih petercih in četvercih z anakruzo: Usemite ter iete / Tu moie telu / kateru pogleite / Sa uaſs bo sdanu (pogosta oblika t.i. alpske poskočne pesmi). Na šestem mestu je pesem v obliki dialoga Enu shalostnu opomenuaine med Jesuſsam inu eno Dusho, ki jo najdemo tudi v Redeskinijevi pesemski zbirki. Vendar Redeskinijeva inačica nima naše 10. kitice, namesto nje pa ima za sklep tri drugačne kitice, ki jih v naši ni. To kaže na več vej izročila; sklepati smemo, da je najprej obstajala rokopisna tradicija te pesmi, ki je prešla tudi v naš rokopis, iz tega izročila pa je zajel Redeskini ter ga preoblikoval.

V knjigi je mdr. več romarskih Marijinih pesmi, zlasti v peti legi, ki je po formatu 5 mm manjša, morda starejša od preostalih delov rkp, vendar pa besedilo z njenega konca nato zvezno teče naprej, tako da je bila očitno zamišljena kot organski del besedila. Naslovi pesmi v peti legi potrjujejo romarski značaj pesmarice: Peſsem od Suete planine (pet pesmi s tem naslovom), O[d] Matere Boshie u petrouzhah, Od Marie Diuize u Kokri, Od Marie Diuize na S. gorri, Od Marie Diuize u Kroppi, »Maria s' Kroppe« je omenjena tudi v naslednji, Od milostuiga serza M. D., ki je cela zapisana tudi v šesti legi. Med drugimi krajevnimi imeni je omenjena Perova pri Beljaku v naslovu in besedilu Peſsem od gnadliuiga Jesuſsouiga pilda u' blaku na peroui.

Proti koncu je dodano troje posvetnih zabavljivih in stanovskih pesmi – Od vinskih Bratou, Od enga Kmeta, Od teh noreh Shen.

Poljanski rokopis je obsežna baročna pripoved o Jezusovem življenju. Rokopis je bil s starejših redlog prepisan okrog leta 1800, ohranil se je v Poljanski dolini. Od prvotnih več kot 700 strani velikega formata je ohranjenih 664.

Vsebinsko sodi besedilo v tradicijo zvrsti vita Christi: temelji na Evengelijih in ob njih z naslonitvijo na komentarje cerkvenih očetov ter srednjeveško meditativno izročilo razvija premišljevalno pripoved o Jezusovem življenju. Besedilo Poljanskega rokopisa samostojno zajema in prireja iz asketičnih meditacij 14. stoletja, zlasti Meditationes vitae Christi psevdo-Bonaventure in Vita Christi Ludolfa Saškega, zlasti v od začetka besedila do Jezusovega vhoda v Jeruzalem na cvetno nedeljo. V pasijonskem delu, ki obsega tri četrtine rokopisa, se pisec slovenskega Jezusovega življenja opira na eno od monumentalnih baročnih izdaj Das grosse Leben Christi kapucinskega patra Martina Cochemskega (Martin von Cochem, 1634–1712). Slovenska priredba je nastala vsaj že v 18. stoletju in bila zaradi velike priljubljenosti večkrat prepisana; ohranjenih je več fragmentarnih rokopisov, Poljanski rokopis pa je edini skoraj v celoti ohranjen člen tega izročila.

Ohranjeni rkp se začne s peto „postavo“ ali poglavjem (odhod Svete družine v Betlehem, Jezusovo rojstvo) in se konča z 99. postavo: mrtvega Kristusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Rkp je zvesto prepisan s starejše predloge, nastale verjetno sredi 18. stoletja, ki se nam je vsaj deloma ohranila v rokopisu RRSS Ms 28 in je verjetno kapucinskega izvora. Fragment druge predloge, ki jo je napisala ista roka kakor Ms 28, je ohranjen v rokopisu Ms 194, vendar v njej besedilo ni enako kakor v Ms 28. Po predlogi Ms 28 je bilo besedilo Poljanskega rokopisa zvesto prepisano okrog leta 1800, vendar z opaznimi jezikovnimi, zlasti oblikoslovnimi odmiki od stare knjižne predloge k nekoliko bolj gorenjsko zaznamovanemu jeziku. Rokopis je bil ohranjen in najden v Poljanski dolini. Leta 2018 je bil v NUK restavriran.

Bukovniški rokopis, ohranjen v Svečah na Koroškem z raznoliko hagiografsko, molitveno, tudi profetično in asketično vsebino, je nastal v Rožni dolini okrog leta 1780. Rokopis iz Sveč je prvovrsten primer zbornika duhovnih besedil, kot si ga je za domačo uporabo pripravil ali naročil koroški kmet v poznem 18. stoletju.

Rkp vsebuje (2r–8r) hagiografijo sv. Florjana in raznolike, samo tu ohranjene pobožnosti k temu priprošnjiku; (8r–10r) prerokovanje iz leta 1769; sledi (10v–31v) Branie od Antekrista v obliki treh pridig, vendar samo strani od 10v do 13r dejansko nosijo kratek, umno strnjen povzetek sicer dolge pripovedi o nastopu, vladavini in koncu Antikrista. Besedilo se na strani 13r spretno prelije v drug tekst: v strnjen povzetek izbranih poglavij (do 31v) asketičnega besedila o štirih poslednjih stvareh človeka, spretno povzet po nemški knjigi kapucina Martina Cochemskega (isto besedilo treh pridig je ohranjeno, toda v jezikovno bolj knjižnem zapisu, v rokopisu o Antikristu RRSS Ms 39. Sledijo hišni žegen, stare pobožnosti, zamaknjenja; mdr. Litanije sv. Erazma, ki niso izpričane, kolikor znano, v nobenem drugem ohranjenem tekstu.

Glavno besedilo je na listu 10r datirano 1780; predhodni listi s pobožnostjo do sv. Florjana so po izvoru verjetno najstarejši del rokopisa. Celoten poznobaročni rokopis slovenskega bukovnika kot edinstvena ohranjena miscellanea dokumentira potrebo koroške vaške skupnosti po zelo raznolikih in razmeroma zahtevnih duhovnih besedilih.

Rokopis vsebuje dve besedili križevega pota. Prvo je opremljeno s 15 jedkanicami, ki so na samostojnih listih uvezane v rkp. Jedkanice iz grafične delavnice v Ausgsburgu in so iz 3. četrtine 18. stol., sam rokopis verjetno iz zadnje četrtine 18. stol., vezava pa s sredine 19. stol.; osrednja Slovenija, verjetno Ljubljana.

Obsežen rokopis z raznimi zvrstmi duhovnih besedil, cca. 450 strani, datiran 1745 v Škofji Loki, mala osmerka. Vsebuje številne molitve, litanije, zaobljube, tudi oficije, večernice in jutranjice, duhovna razodetja. Prevod in priredbe po nemških predlogah iz tradicije t.i. Gertrudebücher, t.j. mistične in duhovno-vzgojne literature, ki izhaja iz razodetij svete Gertrude Velike (1256–1302). Na koncu rokopisa je kazalo, ki prikazuje vsebino do strani cca. 160. Toliko je namreč obsegal prvotni rokopis. Za stranjo 123 je bilo vstavljenih v rkp več kot 300 strani dodatnih molitev in oficijev, kazalo pa je ostalo nespremenjeno in kaže sestavo (domnevno) prvotne rokopisne knjige.

Prevod je narejen po več kakor enem viru; na str. 110 naveden podatek, da je tam zapisano pobožnost uradno izdal škof v Freisingu: „leta Andoht je v Fraishnig Pod nashim gnadlouim Firstam vkai dana bila v leto 1733.“ Za češčenje Kristusovega trpljenja na str. 172 je naveden vir acta claraeuelenſa.

Paginacija je večkrat prečrtana in popravljena. Vse glavno besedilo je napisala ena roka, ki je podobna glavni roki v kodeksu Škofjeloškega pasijona, vendar je pravopis precej neregularen, bolj oprt na latinščino kakor na bohoričico. Na koncu rkp. kratka, manj pomembna vpisa dveh sekundarnih rok.

Rkp je verjetno nastal v kapucinskem samostanu v Loki, morda v povezavi s kakšno bratovščino. Na koncu slovenskega uvoda na strani 00_13 se je pisec označil z besedami Scripsit indignus Sodalis S: Gertrudis, na str. 00_12 nanj morda meri kratica S.R. Na str. 65, 66 je molitev za člane bratovščine Svete Matere Monike, Avguština in Nikolaja Tolentina ter z njo povezani odpustki; vključenih je še več drugih pobožnosti za bratovščine (str. 366 idr.). Z bratovščino sv. Rešnjega Telesa in s pasijonsko tradicijo bi lahko bile povezane mnoge lepe molitve in pobožnosti s premišljevanjem Kristusovega trpljenja.

Krajše prerokovanje o prihodu Antikrista in o koncu sveta na 6. folijih s konca 18. stol. Prerokovanje se začenja z letnico 1725, sledijo napovedi stisk, vojsk in težav za posamezna leta ali desetletja, npr.: ... inu velika ſima inu bode enu nerodovitne leitu inu ſhounirſka liſhtiinga jnu v tim leti 1744 bodo pak en velik potreſ. Za leto 1834 je napovedan vdor Turkov, ki bodo požgali vsa mesta, pokončali vse krščanstvo. Težave se še stopnjujejo proti letu 2000, ko je predviden konec sveta. Na koncu besedila je rkp podpisan in datiran: 1799 je ſhribou ſimon. Na ovoju rokopisa (Kotnikov?) zapis: Najdeno v podstrešju pri Šratnekarju (Metarnik Janez).

Rokopis je fragment (ohranjenih je 40 folijev) obsežnega besedila iz srede 18. stol. o Jezusovem življenju, ki je obsegalo čez 900 strani. To besedilo je bilo predloga za poznejši prepis, Poljanski rokopis, v tem registru zajet kot RRSS Ms 23. Oba rokopisa posredujeta eno od zgodnjih slovenskih priredb monumentalnega besedila baročne asketike Das Grosse Leben Christi nemškega kapucina Martina Cochemskega.

Rkp je pribl. pol stoletja starejši od Poljanskega rkp., nastalega okr. 1800. To je razvidno iz rabe okrajšav, ki jih v Poljanskem rkp. ni več oz. so razvezane, ter iz (pravo)pisnih konvencij, npr. rabe črke j (za glasova i in j), črke ÿ (mdr. za skupini -ij ter -ji) ali ligature æ idr., ki so v Poljanskem rkp. večidel že prepisane z ustreznimi modernimi skupinami črk. Prepisovalec, ki je napisal Poljanski rokopis, je na foliju 16r (ki je paginiran 879) zapustil droben zapis s svojo roko: p. 687, ki se nanaša na njegov nastajajoči Pojanski rokopis. Omenjena stran je v Poljanskem rkp. žal izgubljena, vendar kolacija obeh rokopisov popolnoma ustreza temu podatku. Začetek besedila, ohranjenega v tukajšnjem rkp. (str. 849), se v Poljanskem rkp nahaja na str. 670; konec tukajšnjega rkp. (str. 928) ustreza v Poljanskem rkp. začetku str. 720, obema pa manjkata sklepni del 99. postave in nadaljevanje.

V zasebni lasti se je ohranil iz Sadnikarjeve zbirke v Kamniku fragment 45 listov istega prvotnega rokopisa (RRSS Ms 194); skupaj s tukajšnjimi 40 listi poznamo torej 95 listov, t.j. komaj petino prvotnega rokopisa, ki je posredoval eno od zgodnjih ubeseditev znamenite, pribljubljene baročne ascetike. Po Sadnikarjevem rokopisu (Ms 194) smemo sklepati, da je prvotni rokopis obsegal 103 poglavja, zadnje je predstavilo kronanje Matere božje v nebesih.

Rkp vsebuje dva snopiča po osem folijev, na katerih sta zapisani dve verziji pasijona za cvetno nedeljo iz Evangelija apostola Mateja (Mt 26–27). Paleografski znaki kažejo na nastanek besedil sredi 17. stol. Besedili sta na novo poslovenjeni iz latinščine.

Na notranji strani čelne pratnice je vpis župnika Virgila Ščeka, ki je rokopis našel v Ospu in ga dal vezati, datiran: „Osp 15. 8. 1926“. Šček pripominja, da je „pisava I. pasijona podobna pisavi v maticah 1631“.

Pasijonski besedili sta razčlenjeni za branje po posameznih vlogah v dogajanju: z grškim križem (☩) so označeni odlomki, kjer govori Jezus, s črko C odlomki kronista, s črko S razne druge vloge. Besedili sta vsebinsko povsem enaki, gre torej za dva ohranjena izmed več izvodov, ki so jih potrebovali za branje, razdeljeno po vlogah. Vendar se besedili močno razlikujeta po pravopisu in jezikovnih oblikah.

Med pravopisnimi posebnostmi gre (poleg močno nestandardne bohoričice) omeniti v prvem tekstu (fol. 2r–7r) predvsem rabo glagoliške črke X za glas /ž/ (fol. 3r: Moja Duſsa je xalostna do smerti; fol. 5r: oni tebe toxio; niegoua Xena.) V drugem tekstu pa je opaznejši vpliv latinske ortografije: pogosta je raba črke c za glas /c/ pred e in i ali za glas /k/ pred drugimi črkami; črko k uporablja pisec le na začetku besed, nikoli pa sredi ali na koncu besede, kjer glas /k/ največkrat zapisuje s ch ali le h. Vpliv nemškega pravopisa je viden v skupini sch za /š/. Zelo arhaična posebnost drugega pasijonskega teksta so ločila, ki so še srednjeveška. Uporabljena sta zlasti znamenje, podobno sredinski piki, in znamenje, podobno vprašaju. Ta ločila nimajo modernega skladenjskega pomena, marveč so to retorična ločila za vdih in govorni premor.

Gre torej za isto besedilo v dveh pisno zelo različnih prepisih. V drugi verziji ali prepisu si je pisec podčrtal replike, ki jih govori Jezus, kar pomeni, da je to verzijo gotovo napisal duhovnik; ta se je močno opiral na latinsko kulturo. Tudi prvo verzijo je verjetno napisal duhovnik, ta pa je bil dovzeten za glagolsko izročilo. Evangeljsko besedilo, ki so ga brali pri maši na cvetno nedeljo, je prvotno segalo od začetka (Mt 26,1) do Jezusovega pokopa (Mt 27,61). To sta zapisali obe glavni roki. Potem do dodali še odlomek o straži pri grobu (Mt 27,62–66), ki sta ga dopisali tretja roka na folij 7r in četrta roka na folij 15v. To sosledje v dopisovanju besedila podkrepi vzporedni značaj obeh prepisov. Njuno besedilo se precej razlikuje tako od Dalmatina kakor od Trubarja, čeprav so nekatera mesta podobna. Vsebuje izjemno malo germanizmov. Pisec ga ni prevzel iz obstoječih prevodov, marveč je slovenil po latinski predlogi.

Rkp. z besedilom t.i. Šembiljinih bukev, morda s konca 18., najverjetneje z začetka 19. stol. Prvi list manjka, naslov je rekonstruiran po zapisu na samem koncu rkp: Konez Buku tiga Prerokuvajna.

Gre za eno od novoveških besedil iz t.i. apokrifne tradicije v nepravem pomenu besede: prerokovanja, napovedi in videnja prihodnjih dogodkov, oprta na svetopisemsko pripoved o kralju Salomonu in modri kraljici iz Sabe, imenovani Šimbilija (v rkp. različno: večinoma Shimbiljia, na str. 21 Shibÿla).

Proti nastanku v 18. stoletju govori zlasti popolnoma dosleden in urejen pravopis, ki spada v razsvetljensko dobo; tudi paleografska znamenja kažejo na začetek 19. stol.. Pač pa nekatere (pravo)pisne variante pri pisanju imen, zlasti npr. Shibÿla, kažejo na to, da je besedilo prepis starejših virov iz 18. stol. Dogodki, ki so napovedani proti koncu spisa, naj bi se pričeli leta 1756 in trajali do 1898. Verjetno gre torej za besedilo z začetka 19 stol., ki je prepis predloge, ki je izvirala iz 1. pol. 18. stoletja.

Pridige Kristiansku podvučenie, napisane in povedane pri sv. Jakobu v Ljubljani na nedelje v letih 1770–1772 neznanega jezuitskega avtorja, so sistematično zasnovana tematska razporeditev pridižnih besedil v treh sklopih: uvodni del vsebuje tri pridige o problemu vernikovega odnosa do božje besede. Prvi glavni del vsebuje 51 pridig za nedelje od adventa 1770 do konca cekvenega leta 1771, razdeljene v sklope pridig o teologalnih krepostih – veri, upanju in ljubezni. Drugi glavni del obravnava prve tri božje zapovedi v 53 pridigah (povedane v adventu 1771 in 1772). Skupaj obsega delo 107 pridig. Oba glavna dela imata vsak svoje podrobno kazalo. Knjiga je bila popolnoma pripravljena za tisk. V ozračju razsvetljenskega nasprotovanja redovništvu tik pred razpustitvijo jezuitov (1773) ni mogla iziti kot tiskana knjiga.

V drugem delu rokopisa o prvih treh božjih zapovedih je pridiga št. 21 (fol. 160r ss.) namenjena Bratovščini bridkega smrtnega trpljenja Kristusovega na križu za njen glavni praznik (tiha nedelja). Pridigar navaja njen historiat podobno, kot se glasi na prvi strani bratovščinske knjižice Pomuzh shivim, Umirejezhim ... iz leta 1735 (ki sta jo napisala nekdanja predstojnika Jakob Škerl in Jernej Basar): v Rimu je bila bratovščina potrjena 1655 in v Ljubljani ustanovljena 1660 pri cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani; rimski nadbratovščini dobre smrti je bila pridružena v letu 1729. Njen praznik je bil (prim. kazalo) na peto postno, tiho nedeljo. Vendar je bila ta bratovščina dejansko ustanovljena že več desetletij poprej kot evharistična bratovščina, a se je zaradi nesoglasja z že obstoječo in uveljavljeno stolniško bratovščino Svetega Rešnjega Telesa preoblikovala leta 1660 v pasijonsko bratovščino umirajočega Kristusa in doživela izjemen razcvet. Da so jezuiti za njen začetek šteli prvotno bratovščino iz leta 1620 (oz. 1627), pričuje tudi zapis v 17. pridigi rokopisa na foliju 44v: Stu inu petdeſset lejt je she minilu, de letá Bratouſhina je Chriſtushu na Krishu umerjozhim, inu negovem sadnem ſmertnem teshavam: inu tudi negovi shalloſtni pod Krisham ſtojezhi Materi Mariji h zhaſti, sa eno dobro ſrezhno ſmert, inu k pomuzhi teh duſh u vizah u Zerkvi mojega thovarſhtva bla gor poſtaulena. Zapis temelji na tem, da je pridigar kot predstojnik bratovščine na naslovnici njene matrikule videl kot letnico ustanovitve 1620 (glede zapletenega ozadja te letnice gl. Ana Lavrič, Arhivi 33, 2010, št. 2, str. 274); časovna referenca Stu inu petdeſset lejt je she minilu pomeni, da je avtor začel ta rokopis pisati v začetku adventa leta 1770 in ga dokončal ob koncu cerkvenega leta 1772.

Vsekakor je rkp. nastal v Ljubljani v letih 1770–1772, njegov avtor je jezuit, pridige je imel za Bratovščino umirajočega Kristusa v cerkvi sv. Jakoba.

Zvezek Duhovnih vaj v obliki podrobno sestavljenih meditativnih govorov, ki jih je kalobski župnik Mihael Zagajšek napisal (verjetno za post) leta 1773.

Duhovne vaje obsegajo uvod in šest meditacij. V uvodu pisec pove, da bodo poslušalci v farni cerkvi na Kalobju premišljevali ta besedila tri dni; vsak dan je bilo prebrano po eno besedilo zjutraj in eno proti večeru. Vsaka meditacija vsebuje po enotno zasnovani kompoziciji: uvodni del z najavo teme, nato molitev mašnika kleče pred razpelom za dar Svetega Duha njemu in poslušalcem, sledita dva glavna dela meditacije in na koncu epilogus. Nastopa klasična petdelna zgradba, ki jo zasledimo tudi v Zagajškovih pridigah.

Tema celotnih Duhovnih vaj je premišljevanje o nujnosti in neizbežnosti smrti in o pomembnih posledicah, ki jih ima za človekovo življenje spominjanje smrti, kakor tudi pozaba njegovega neizbežnega konca.

Slovensko navodilo prisežnikom, ki bodo na procesu nastopili kot priče, in besedilo prisege, oboje pripisano med razno dodatno gradivo ob koncu daljše latinske filozofske razprave. 2. pol. 18. stol.

Asketična meditativna proza o štirih poslednjih stvareh. Premišljevanje o smrti, sodbi peklu in nebesih zavzema vsako po en glavni del besedila.

Vstavljena pola s Šembiljinim prerokovanjem vsebuje za leto 1777 mdr. takšno napoved: Esteraih staierskim inu vogerskim inu Koroskim inu Krainskim boda ti ludie od neh Kralou od stopili. Dvomljivo je, da bi tako očitno neveljavno „napoved“ kdo še zapisal za nazaj, torej po letu 1777. Po tem gre sklepati, da je bila vsaj ta pola zapisana pred letom 1777 in všita v rkp ravno na konec prvega dela za podkrepitev premišljevanja o smrti.

Rokopis je datiran na koncu glavnega besedila, na str. 156: Lete Bukve so ble spiſsane ta 25 dan Juniusa u lejtu en 1793. Iz kodikoloških znamenj je moč sklepati, da gre za prepis že obstoječega slovenskega teksta.

Na 14 listih formata folio je v dramatizirani obliki z dialogi predstavljen pogovor župnika s štirimi farani, ki jih želi župnik odvrniti od prekomernega pitja. Replike faranov so ljudske, odrezave, polne slikovitega besedja; župnikov govor je umirjen, razumen, njegovi ugovori proti pitju povzemajo mnoga mesta iz Svetega pisma in številne misli cerkvenih očetov. Župnikovo nasprotovanje pitju ni le osebno, opira se na tradicijo.

Jezik dialogov je večidel čist, knjižen, pravopis zelo dosleden. Avtor se je podpisal in besedilo datiral na naslovnem listu: Isthaec Conſcriptio clamat ad Dominum ſuum Sylveſtrum Mure Curatum in Kollobrat 17 CMB 91.

Rokopis v metelčiči je del prevoda polemičnega francoskega besedila o dogajanju in verski kontroverzi v samostanu Port Royal v letih okrog 1669. Tekst opisuje nasilje in krivično preganjanje, ki naj bi ga pariški škof pod vplivom jezuitov izvajal nad redovnicami tega samostana, kjer je dotlej deloval Jansenius. Ob izteku besedila je sedem kratkih življenjepisov redovnikov, povezanih s samostanom Port Royal. Besedilo je pisano kot zagovor in hvala preganjanih redovnic in redovnikov, zelo negativno pa označuje škofa ter jezuite.

Besedilu, ki je napisano v metelčici z drobno pisavo na osmih folijih, je privezan spis, morda fragment, o svetem Atanaziju na snopiču s šestimi foliji, format listov je cca. 1 cm manjši od glavnega teksta. Privezani snopič je narejen že iz tovarniško izdelanega papirja iz dobe po letu 1840, napisan je z isto roko kakor glavno besedilo. Ta je na hrbtno platnico tudi zapisala: „Jeſ ſim ſedel v bukovi ſenzi in ſim preteɥene ɥase premiɷluval in moje serce je grosovitno milo poſtalo.“

Rokopisu je dodano nedatirano pismo neke ženske, podpisane M.P., poslano nekemu duhovniku v Ljubljani (vsekakor iz Metelkovega kroga), prav tako v metelčici, z dokaj pravilnim pravopisom in jezikom. Pismo je bilo spremni dopis ob nekem poslanem gradivu, in pojasnjuje, zakaj je pošiljateljica še več drugih knjig in papirjev sežgala. Dokument nakazuje, da metelčica ni bila omejena le na najožji krog Metelkovih prijateljev.

Rkp je nastal v Ljubljani ali osrednji Sloveniji v Metelkovem krogu v 1. pol. 19. stol.

Obsežen rkp z baročno meditativno prozo na ohranjenih 520 str.; prvih 8 in zadnjih nekaj strani je izgubljenih. Besedilo je prevod oz. priredba knjige o štirih poslednjih stvareh renskega kapucina p. Martina Cochemskega (Martin von Cochem, 1634–1712), ki je bila pri nas zelo pribljubljena: nastalo je več neodvisnih prevodov in še več prepisov. Nobeden od teh v svojem času ni bil natisnjen.

Vir, iz katerega je besedilo Cochemskega prevedeno, je njegovo 200 str. obsegajoče delo Nutzlicher Zuſatz zu dem Leben Chriſti, von denen Vier letzten Dingen, Nemlich: Von dem Tod, Gericht, Höll und Himmelreich. Delo so ponatiskovali tudi kot samostojno knjigo. Da je prevod v tem rkp nastal po objavi v eni od več izdaj Cochemovega monumentalnega dela Das Grosse Leben Christi, izpričuje stavek s Cochemovo referenco na to delo v samem besedilu, ko govori o Kristusovi smrti na Križu. (Izvirnik: „Daß aber kein Schmertz über die TodesSchmertzen ſeye, ſehen wir an Chriſto unſerem Erlöſer, und ich hab es in dem Leben Christi, im Capitel von ſeinem Tod ausführlich beſchriben.“ Tukajšnji prevod: „De pa nobene Britkoſsti ino Teshave niſso vezhi, koker ſmertne Teshave, toko vidmo nad Chriſstuſsam nashem Odreshenikam, ino to ſem tudi jest u temo Capittelno od negoue Smerti prou na tanko popiſsou.“ (fol. 2v) Dikcija izvirnika je takšna, da ustreza tudi objavi v samostojni knjigi, medtem ko slovenski prevod meri na poglavje o Kristusovi smrti v istem delu, kar verjetno pomeni, da je bil ta rkp del obširnega prevajanja Cochemovega velikega dela o Jezusu (dve od slovenskih baročnih priredb tega obsežnega teksta sta se ohranili in ju ta Register predstavlja v enotah RRSS Ms 023 in RRSS Ms 028).

Drugi prevod Cochemovega dela o štirih poslednjih stvareh je ohranjen v rokopisu Matije Nagliča v Semeniški knjižnici in po njem je prevzet naslov tukajšnjega rokopisa. Nagličev rkp vsebuje drugačen, neodvisen prevod, toda naslovi poglavij se ujemajo.

Tretji prevod premišljevanja o poslednjih stvareh je predstavljen v tem Registru kot enota RRSS Ms 034. Primerjava kaže, da je pričujoči prevod bolj zvest izvirniku in zato mnogo obsežnejši, medtem ko je besedilo RRSS Ms 034 precej bolj strnjeno, ne gre toliko za prevod kakor za priredbo, stavčna gradnja je tam bolj skladna in zato besedilo bolj berljivo, vendar vsebuje več germanizmov, medtem ko se tukajšnji rkp izraža bolj slovensko, toda mestoma z napakami.

Pravopis je neregularen, mestoma sch za glas /š/, pogosto ſs za glas /z/, tudi za /s/; mestoma se še pojavlja ÿ, vendar redkeje, možno ga je razumeti kot posledico prepisovanja s starejše predloge. Pisarskih pomot praktično ni. Gre za lep čistopis, ki bi po pisavi sodeč lahko pripadal ženski roki. Možnost, da je ta prepis ali sploh prevod nastal v katerem od slovenskih ženskih redov, se potrjuje z rabo ženskih glagolskih oblik v prvi osebi v molitvenih odlomkih, kakor: Zhe bi jest tedej imela pogoblena biti (75v), ſem jest tebe, is mojem Greham, tolkain bel reshalila, ſanezhvala (94v), keder bodem jest vidla pridti ſodit, tebe u teh Oblakeh teh Nebeſs, is veliko Mozhjo ino Oblaſstjo, Ah: Ah, koko ſe bodem jest treiſsla; ah, ah koko bodem jest sdihvala, inu ſe pertoshvala; ah, ah, koko ſe bodem jest bala ino zagvala! (106v).

Rkp je verjetno nastal v osrednji Sloveniji ob izteku 18. ali začetku 19. stoletja.

Najstarejši ohranjeni slovenski rokopis izročila o Antikristu je nastal verjetno v Rožni dolini na Koroškem leta 1769 ali kmalu zatem. Več desetletij po nastanku se je ohranil v zbirki bukovnika Janeza Valjavca iz Preddvora na Gorenjskem (ker nimamo podatka o primarnem avtorstvu, imenujemo rokopis, kakor že Fr. Kotnik, po tem lastniku). V njem je ena sama, precej kultivirana roka, zapisala celotno besedilo t.i. Žegarjevega prevoda ali priredbe knjige Leben Antichristi nemškega kapucina Dionizija iz Luxemburga v 50 poglavjih. Iz tega rokopisa (protograf) je bil prepisan rokopis RRSS Ms 39 (apograf), ohranjen na Ravnah, ki vsebuje enako besedilo, vendar na več mestih okrajšano ali povzeto; podoben apograf je tudi Smolevski rokopis, Ms 177.

Rokopis ima dve naslovni strani z domala istim besedilom o izvoru in nastanku Žegarjevega besedila: prva naslovna stran (na predlistu) je poznejša in datira nastanek prepisa v leto 1769; napisala jo je ista roka kakor rokopis na Ravnah (RRSS Ms 39). Druga naslovna stran je prvotna, napisala jo je glavna roka, prepis datira v leto 1767 z istim besedilom o Žegarju kakor več drugih, poznejših prepisov. Sklepati je moč, da je dodatna, poznejša datacija v leto 1769 bolj zanesljiva. Po tem sklepanju ni nobeden od ohranjenih prepisov istoveten z (izgubljenim) prvotnim rokopisom Matije Žegarja iz leta 1767, na katerega se prepisi sklicujejo.

Roka tega rokopisa je precej kultivirana in vešča, še posebej je njen grafični slog prepoznaven v potezah črk A, D, J, M, P, R, S, T, p, v; razmeroma dosledno se drži pravil bohoričice in zapisovanja ločil, kar za ljudska besedila te dobe ni značilno. Ta roka skoraj gotovo ni bukovnikova; bolj verjetno je, da gre za neznanega šolskega učitelja, ki ga rokopis RRSS Ms 17 iz leta 1790, ki se sklicuje prav na predlogo iz leta 1769, imenuje Uſhuli Vuzhenik Joannes. Ta naj bi bil, kot je razumeti pisca RRSS Ms 17 (fol. 105r), pripravil rokopis, iz katerega je prepisal svoj rokopis RRSS Ms 17. O tukajšnjem, t.j. Valjavčevem rokopisu, se torej ujemata dve pričevanji rokopisa RRSS Ms 17: da je iz leta 1769 in da ga je napisal učitelj in ne bukovnik, kar se ujema s kultivirano pisavo in pravopisom. Menimo, da je torej iz Valjavčevega rokopisa o Antikristu, ki je nastal na Koroškem in nato prešel na Kranjsko, bil izmed ohranjenih členov izročila najprej prepisan RRSS Ms 39, nato Ms 17, iz njuju ali podobnih izgubljenih rokopisov pa še drugi ohranjeni (RRSS Ms 15, 71, 136, 137, 177).

Rokopis krasi 72 ilustracij, večina je celostranskih in ročno koloriranih. Z njimi je Valjavčev rokopis o Antikristu eden od dveh najbogateje opremljenih slovenskih rokopisov baročne dobe (prim. Smolevski rokopis Antikrista, RRSS Ms 177) in ena najlepše ročno opremljenih slovenskih knjig sploh. Ilustracije je verjetno naslikal isti umetnik kot tiste v Kotnikovem rokopisu na Ravnah (RRSS Ms 39, 22 ohranjenih ilustracij), kar poleg ene od rok in podobnih vodnih znakov povezuje njuno genezo.

V rokopisu je dragocen tudi sekundaren bukovniški zapis na zadnjem listu (fol. 176v, gl. explicit spodaj), kjer se nepodpisani gorenjski pisec zahvaljuje lastniku, morda Janezu Valjavcu, za posojo rokopisa. Zapis dokumentira relativno razširjenost izposoje rokopisov in željo nepismenih poslušalcev, da bi poslušali branje, kljub temu, da je bralec kot Gorenjec imel težave s koroškim narečnim besedilom, kar je dokumentirano z zapisom iste roke: po te shprah se pr per nes grosno teshko bere (fol. 176r).

Rokopis iz Roža na Koroškem iz časa okrog 1769 je eden od dveh najzgodnejših ohranjenih prepisov rokopisnega izročila o Antikristu, ki izvira iz (verjetno izgubljenega) rokopisa bukovnika Matije Žegarja (1734–1798). Prvotno besedilo je Žegar prevedel oziroma priredil leta 1767 po knjigi nemškega kapucina Dionizija Luksemburškega Leben Antichristi. Rokopis se je ohranil v zapuščini Franceta Kotnika, ki jo hranijo na Ravnah na Koroškem.

Besedilo rokopisa obsega vseh 50 poglavij Dionizijevega dela o Antikristu, napisale so ga tri roke. Prva in druga roka se dopolnjujeta v glavnem delu knjižnega bloka; tretja je dopisala nenaslovljeni dodatek na zadnjih 16 listih, ki izhaja iz eshatoloških in asketičnih meditativnih besedil o poslednjih štirih stvareh človeka. Druga roka je bolj kultivirana in piše bolj pravilno kakor prva, glavna roka, ki dela mnoge napake in tvori nepravilne oblike. Besedilo vsebuje številne večje in manjše lacune oz. vrzeli, kjer je prva roka besedilo že krajšala ali povzemala po neki obširnejši predlogi. Po vsem sodeč je ta predloga bil Valjavčev rokopis o Antikristu (RRSS Ms 38), ki je datiran leta 1769, zato približno v to leto datiramo tudi ta rokopis. Fr. Kotnik je po letnici 1767 v naslovu rokopisa sklepal, da je ta rokopis prvotni izvirnik Matije Žegarja (t.j. arhetip); toda celoten naslov so z majhnimi spremembami prepisali tudi v vrsto poznejših rokopisov; za datacijo je potrebna druga opora. Zvezo z Matijo Žegarjem problematizira tudi obstoj dveh rok v glavnem delu rokopisa.

Rokopis Antikrista žulenje ali lebn Antekrista je v primerjavi s poznejšimi slovenskimi rokopisi bogato ilustriran z ročno koloriranimi risbami. Od 50 naslovov poglavij jih je 24 okrašenih s koloriranimi vinjetami in poznobaročnim vitičnim okrasjem. Poleg vinjet ob naslovih je bilo na pripravljene prazne strani rokopisa vlepljenih 22 barvnih ilustracij, nekatere so celostranske; poleg teh ohranjenih so v rokopisu sledi šestih podobnih prilepljenih dodatkov, ki so bili odtrgani in se niso ohranili.

Pred restavriranjem v arhivu Slovenije je bil rokopis zelo poškodovan, ker je prvotna vezava (morda že zgodaj) začela razpadati; iz rokopisa je izpadlo okrog 20 listov, ki so izgubljeni in jih ne poznamo. V takšnem stanju so nato vezavo pokrpali, verjetno še v 19. stoletju, vendar že brez pravega razumevanja vsebine, zato so več pol zvezali v napačnem vrstnem redu. V restavriranju je bil obnovljen prvotni potek listov.

Na ohranjene prazne strani je poznejši čas, ko je rokopis že propadal, nanesel številne vpise osebnih imen in vaje v pisanju. Iz nekoliko zgodnejšega časa je moč razbrati tudi pristne vpise o izposoji rokopisa, verjetno iz zgodnjega 19. stoletja. Med osebnimi imeni se večkrat pojavlja Andrej Kovač iz Plešerke (Andreas Kouach zu Pleſherten), ki se v kratkih zapisih zahvaljuje za posojo rokopisa Francu Žegarju (Franch Schehar), morda nasledniku prvotnega bukovniškega prevoda.

Da je rokopis povezan tudi s širšo slovensko rokopisno tradicijo baročne dobe, dokazuje omenjeni dodatek asketičnega besedila na zadnjih 16 listih. Gre za isto besedilo, ki ga v obliki treh pridig vsebuje tudi rokopis iz Sveč RRSS Ms 24, vendar s to pomembno razliko, da je tukajšnje besedilo precej bolj knjižno, bolj literarno in nekoliko obsežnejše od besedila v rokopisu iz Sveč. To pomeni, da obe besedili izhajata iz istega vira – namreč iz nekega spretno sestavljenega slovenskega povzetka knjige o poslednjih štirih stvareh kapucina Martina Cochemskega, ki ga danes več ne poznamo – toda prepisani sta bili na zelo različen način.

Na 435 folijih kodeksa so zapisana štiri besedila. Del rokopisa (Exemplar) je datiran, nastal je decembra 1643. Prvi dve besedili, Shulla tiga premishluuana in Exemplar od Suetiga Bonauentura, sta prevoda nemških predlog. Shulla tiga premishluuana je prevod drugega dela knjige Schuel der Betrachtung, katere avtor je nemški frančiškan Ioannes Wolf. Uvršča se v zvrst meditativne proze.

Drugi Skalarjev prevod Exemplar je zvrstno gledano v literarni kontekst prenesena filozofska spekulacija, ki se naslanja na nemški prevod oz. predelavo latinskega spisa sv. Bonaventure z naslovom Breuiloquium Sancti Bonaventvrae: Das iſt Ein Exemplar vnnd Vorbild deß menſchlichen Lebens, ki je izšlo leta 1599 v Ingolstadtu.

Zadnji dve besedili, Vsakdanie spomishlane vernih karshanskih dushiz in Vselai inu nikoli, to ie vezhnost pa zvrstno spadata med meditativno prozo. Vsakdanie spomishlane obravnava renesančno temo o dostojanstvu človekove narave, ki je utemeljena v združitvi človeške in božanske narave v Kristusu; je nedokončano delo, doslej ni bilo mogoče ugotoviti, ali gre za prevod ali izvirno avtorsko delo, tudi vprašanje o Skalarjevem avtorstvu ostaja še odprto. Zadnji spis Vselai inu nikoli je prevod nemškega asketičnega besedila, ki v dramatični literarni govorici obravnava misterij pekla in pogubljenja.

Rokopisna enota vsebuje latinske obredne speve, nato zapis 13 slovenskih nabožnih pesmi, sledijo tiskane strani z naslovom Officium defunctorum, tj. Oficij za rajne. Latinski spevi v prvem delu rokopisa so namenjeni posameznemu oficiju, npr. oficij za rajne, hvalnice, večernice, na praznik očiščenja Blažene Device Marije. Poleg psalmov so zapisane še hvalnice, ki so se pele med oficijem, npr. Marijin kantik Magnificat, ki je vrh večernic, ali Te Deum laudamus, ki se poje na koncu jutranjic. Mihael Hojsl, avtor štirih slovenskih mrtvaških pesmi v drugem delu rokopisa, je bil učitelj v Žalcu in v župniji Sveti Križ v Rogaški Slatini.

Matej Slekovec je prepisal pet Modrinjakovih pesmi posvetne vsebine, pisal je v gajici, popravljal pa je tudi nekatere narečne izraze. Pri drugi pesmi manjka pet kitic. Zadnja pesem je napisana za zbor (chor) in morda solista (piano). Pesem fašenska za dekline Pesem Elegia [Pesem] Pesem pri vinskoj bratvi

Matej Slekovec je prepisal 10 Modrinjakovih posvetnih pesmi in eno basen ter jih redigiral v gajico. Pesmi Elegija, Vinska bratva Deklici, Prošnja izkazujejo določene jezikovne razlike napram prepisom v mapi UKM Ms 7/1, vendar lahko ugotovimo, da je Slekovec vnašal popravke v prvi zvezek pesmi (puna – polne, potlam – potle, nikaj – nič), verjetno pa tudi v drugega; druga pesem ima pripisano letnico cecinit anno 1812; tretjo pesem z akrostihom je posvetil Francu Cvetku ob njegovi posvetitvi 18. sept. 1813; 1. Elegija 2. Golob 3. Amico Zvetko 4. Vinska bratva 5. Deklici 6. Prošnja 7. Punica zeta toži 8. Gospodski stališ spoznan od kmeta 9. Tobak 10. Od pet pijanih bab 11. Fabula

Govor Antona Martina Slomška – Napelavni govor k slovenskemu zboru ob začetku pouka slovenščine v celovškem bogoslovju. Napisan v bohoričici.

Nagovor Antona Martina Slomška ob začetku tečaja slovenskega jezika v celovškem bogoslovju; začetek v nemščini. Na drugi strani četrtega folija se začne slovensko besedilo (v bohoričici).

Nagovor Antona Martina Slomška na enem od njegovih jezikovnih tečajev v celovškem bogoslovju. Glavnina besedila je v nemščini, na drugi strani drugega folija se začne slovensko besedilo. Zadnji odstavek je v nemščini.

Popolni rokopisni prepis izdaje Linhartove Županove Micke iz leta 1790 je delo očeta Vojteha Valente, ki je bil prav tako kot njegov oče ljubitelj glasbe in dramatike.

Prepis prvih osmih nastopov prvega dejanja Linhartove Županove Micke po izdaji iz leta 1790.

Pesem k začetku svete maše in 14 drugih nabožnih pesmi. V bohoričici.

I. Peſm k sazhetku S. Maſhe (sestava: 3 kitice; K'Gloria (2 kitici); K' ſ. Evangelia (1 kitica); K'Credo (4 kitice); K'Offertoriu (3 kitice); K'Sanctus (2 kitici); K'Posdigvanju (4 kitice); K'Ozhe naſhu (2 kitici); K+Agnus Dei (1 kitica); K ſ. Obhailu (2 kitici); K'konzhu (3 kitice)). II. Peſm per ſ. Maſhi, k' ſ. reſhnem Telesu (15 kitic) III. Peſm k' ſ. ſhegnu (4 kitice) IV. Poſtna Peſm k. ſ. maſhi (11 kitic) V. Peſm ſ. Meſhe k' sazhetku (11 kitic) VI. Adventna Peſm pred Pridgoj (12 kitic) VII. Adventna Peſem (6 kitic) VIII. Boshizhna Peſm pred Pridgoj (10 kitic) IX. Velikonozhna Peſm (11 kitic) X. Peſem, od shaloſtne Matere boshje, sa velik zhetertik (18 kitic) XI. Peſem od J. Krishoviga Pota od svunej (14 kitic) XII. Peſem od krishovga Pota v'zirkvi (7 kitic; kitice so oštevilčene: prva nima številke, druga, tretja, četrta in peta imajo številke 1,2,3,4; vmes je prazen prostor, zadnji dve kitici pa imata številki 13 in 14) XIII. Ozhe naſh, ino zheſhena Maria (8 kitic – 2 + 6) XIV. Peſem od Krishoviga Pota od svunej (14 kitic) XV. Peſem od krishoviga Pota v'zirkvi (7 kitic)

Šesta, adventna pesem je zapisana dvojninčno: novejša verzija, ki ne omenja več lovskega motiva, ob njej pa stara, še srednjeveška verzija iz EvL, ki prikaže motiv oznanjenja s simboliko lova: angel Gabriel je kot lovec poslan, da z božjim oznanilom doteče srno – devico Marijo. Tudi deseta pesem o žalostni Materi božji Grešnik, glej žalost Marije je še tradicijska, opisuje baročno temo Jezusovega slovesa od Marije pred pasijonom.

Rokopisna enota vsebuje tri pesmi z napevi v bohoričici, ki so bile verjetno napisane v času Lipoldovega službovanja v Rečici in v času ustanovitve kmetijske družbe v Gradcu (1819) ter njenih 25 podružnic, tudi v Mariboru in Celju, ki so skrbele za posodabljanje kmečkih orodij in ostale opreme za kmetovanje, prav tako tudi za uvajanje novih sort zelenjave in sadja ter pasem živali. Družbo je ustanovil nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški, ki ga Lipold omenja v prvih dveh pesmi in hvali njegove gospodarske reforme. V drugi pesmi se je vidno zgledoval po razsvetljenski budnici Valentina Vodnika, medtem ko je tretja pesem stanovska, saj govori o duhovniški službi. 1 Pejſem od viſoko jimenitniga zeſarſko kraleviga ſhtaijerſko deshelniga vraſtniga Tovarſhtva 2 Glas ſhtajerſko noviga pevza 3 Pejſem od duhovſkiga ſtana

Cerkvene pesmi in molitve. Manjka več listov prve lege, morda tudi zadnje; začetek in konec rokopisa sta močno poškodovana; po pesmi, napisani na domnevno prvi ohranjeni strani, rokopis navaja Pessem od lubeznive Svete Trojice.

Pisava je ista kot v Ms 53. Na fol. 14–17 so katehetično-premišljevalna besedila, v njih številne prvoosebne ženske glagolske oblike: bom delala, hodila, opraulala (fol. 17r) kar kaže, da je bilo besedilo posebej prirejeno za dekle ali žensko, podobno kakor Ms 53, vendar evidentno ne za redovnico, ker se omenjajo opravki v hiši in zunaj nje, starši, verne duše, katire so umerle na moim grunti (fol. 21v) idr.

Na fol. 18–20 so zbrani odlomki apokaliptičnih besedil, zlasti o poslednji sodbi. Od fol. 21 do 26 daljša molitev za verne duše in s tem povezani nameni za vsak dan v mesecu. Od fol. 26 do 40 razlaga svete maše, daljša razlaga Očenaša, Zdravamarije, Rožnega venca, tradicijska razlaga Apostolske vere (12 členov od 12 apostolov), kratki katekizemski odlomki o zakramentih.

Naslovi so izpisani okrasno in z olepšanimi inicialkami; v prvem delu rokopisa do fol. 14 so naslovi izpisani z rdečilom.

Molitvenik Marije Rametini, napisan z isto roko kot UKM Ms 22 (RRSS Ms 52), je nastal v severozahodnem delu Slovenskih goric (verjetno Cmurek), datiran je leta 1778. Njegova posebnost je mdr. v tem, da so vse pregibne oblike, ki se nanašajo na subjekt osebe, ki bere, prilagojene za ženski spol: bom lubila, sim obudila, vredna postanem ipd.

Molitvenik vsebuje molitve, namenjene za pobožnost pred sv. mašo in med deli maše: molitev pred evangelijem, molitev po evangeliju in pred povzdigovanjem, posebna molitev za češčenje Svetega Rešnjega Telesa ob povzdigovanju in po njem; obujenje vere, upanja in ljubezni; molitvi pred obhajilom in po obhaliju idr. Med temi tudi molitev za „Slovo od Jesusa“, ki se konča v rdečih črkah z variacijo ene od starih evharističnih molitev: „Kelko je bilo hipu od sazhetka sveta, inu ieh bode u' Vezhnosti; Kelko ie svesd na firmamenti; Kapelz Vode na zelemu svetu; shitnih, inu prosenih serniz; listia na drivesah; pushtobi useh bukvah, inu pismah. telko krat hualeni bodi od useh ludi, inu stvari Jesus u' presvetem oltarskem Sakramenti: Amen. Amen. Amen.“

Rkp je lepopisno izdelan z dvema vrstama črnila: s črnim glavnina besedila, z rdečim pomembnejši deli molitev, naslovi, okrasni elementi in miniaturne risbe.

Evangeliji za nedelje in praznike med letom, jezikovno prirejeni v narečnih oblikah za vzhodnoštajerski prostor. Od začetka adventa do godu sv. Martina po Vseh svetih. Od str. 123 naprej štirje prazni listi. Na koncu so dodane molitve, namenjene vernikom med sv. mašo za obujenje vere, upanja in ljubezni. Kot avtor rkp je naveden kaplan pri Sveti Barbari v Halozah. Rkp datiran 1818.

Rokopisu je priloženo pismo Jožeta Krošla Janku Glazerju (8. X. 1960) s podatki o piscu rokopisa: ugotovljeno, da gre za Jožefa Pichlerja (roj. 29. dec. 1789 v Tržcu št. 22, župnija Sv. Vid pri Ptuju, u. kot kanonik, dekan in šolski nadzornik v Mariboru 21. febr. 1859). Pri sv. Barbari je bil kaplan od 1. jun. 1814 do 1. dec. 1819.

Obsežna rokopisna pesmarica Franca Verbnjaka (1792–1859) v treh samostojno vezanih knjigah, z enotnim številčenjem 740 str. in skupnim kazalom pesmi na koncu tretje knjige. Vse pesmi imajo napeve. Vse tri knjige z okrasno vezanim in tiskanim hrbtom so nastale okrog 1830 v Vzhodnih Slovenskih goricah, verjetno pri Svetem Tomažu (tako sklepal Janko Glazer po omembah „domačega“ in „sosednjih“ krajev.

Prva knjiga vsebuje pesmi za glavne praznike in čase cerkvenega leta (adventne, božične, postne, velikonočne, binkoštne idr.); na str. 13 je v božični pesmi v poetični obliki izražena letnica nastanka 1827. Druga knjiga vsebuje pesmi o svetnikih, tretja o svetnicah. Tudi v teh so pesmi razvrščene po godovih v cerkvenem letu. V vseh treh je najti tudi obilo elementov, zaznamovanih z lokalnim domačim koloritom in celo priložnostimi prvinami, tako npr. Popevka na 4. Nedelo v Poſti v 8. kitici: Sa to poſebno proſi, / Plohl Shtefan mosh s' Gradissha, / To shelo v' ſerzi nossi, / Da bi ga gnes osliſha. Podobno v tretji knjigi, Popevka od sv. Apolone v 7. kitici (str. 595): Marina Muhizh s malih vin, / gnes Meſho plazhajo, / sa ſvoje ſtarſhe, naj Bog njim, / gnes ſkashe miloſhzho, / she ſeſtri mertvi njihovi, / Naj bota gnes svelizhani.

Dve pridigi Leopolda Volkmerja in dva osnutka iz let 1778, 1781 in 1792 so njegovi edini ohranjeni rokopisi pridig. Prvo pridigo Concio pro Fest. Dedica͠ois je napisal v času službovanja v ptujski mestni župniji Sv. Jurija. Podal jo je pri Sveti Marjeti niže Ptuja (Gorišnica) na belo nedeljo leta 1778.

Drugo pridigo Concio pro Festo Transfigurationis D. N. J. C. je prav tako napisal v času službovanja na Ptuju in jo imel pri Sveti Marjeti na praznik Jezusovega spremenjenja leta 1781.

Dve razlagi evangelija Expositio Evangelii pro D͠nca 5ta post Pascha in Expositio Evangelii pro D͠nca 3tia post Pascha je napisal leta 1792, ko je bil na Destrniku že župnijski upravitelj.

Prvi dve pridigi sta oblikovani po načelih klasične retorike in imata tridelno zgradbo. V stilu slovenske baročne pridigarske tradicije latinskemu naslovu sledi napoved teme (Textus) z navedbo latinskega in slovenskega citata iz evangelija.

Tretji rokopis vsebuje dve razlagi evangelija brez navedbe teme in evangelijskega citata. Zanimiva je omemba dogodkov v francoski deželi v času škofa Mamertusa (umrl 475) v mestu Vienne. Ta je bil začetnik pobožnosti s procesijami, imenovanih prošnji dnevi ali križev teden, ki so potekale tri dni pred praznikom Gospodovega vnebohoda.

Volkmerjev prevod latinske pesmi sv. Tomaža Akvinskega Adoro te devote o Svetem Rešnjem Telesu iz leta 1809. Vsebuje motiv skritega božanstva. Pesem je sestavljena iz 10 šestvrstičnic v jambskem metrumu (J 8–7–7–8–8–8 xaaxbb).

Leopold Volkmer je za potrebe sekovske škofije na novo prevedel hvalnico svetega Tomaža Akvinskega Pange lingua »pri Štuhecu 1794«, peli so jo na praznovanje godov svetih Janeza in Pavla leta 1813. Iz vsebine je razvidno, da se Volkmer ni zgledoval po kranjskih verzijah, temveč se je bolj zvesto držal latinskega izvirnika, sledil pa mu je tudi vzhodnoštajerski rojak Peter Dajnko.

Zbirka Volkmerjevih 37 posvetnih pesmi vsebuje večinoma basni v verzih (21), sledijo didaktične pesmi (3) in dve moralični pripovedi (Kositva ali prazni strah, Brumda ali povrženi rat). V zbirki so še štirje epigrami, dve pivski pesmi, tri sejmarske pesmi in dve refleksivni pesmi: Lipa in sladka krčma, Hrast ali žalostno ločenje. Na začetku je nagovor pevcu (pesniku), na koncu je kazalo.

Štiri Volkmerjeve posvetne pesmi je prepisal Franc Cvetko. Prva pesem ima 26 kitic in letnico 1797, opisuje pa težko življenje viničarjev v tistem času. Naslednji dve pesmi sta brambovski, napisani leta 1809. Zadnja pesem, napisana leta 1795, ima 13 kitic in je po vsebini kmečka stanovska, saj opeva kmečki stan. Tolshba enega Venzerla pri Domlatkeh I. Peſem od Deshelſke Obrambe II. Peſem od Deshelſke Obrambe Peſem od Kmeſtva

Devet posvetnih pesmi Štefana Modrinjaka je po Pajkovi opombi na vrhu rokopisa prepisal Franc Cvetko.

Rasgovor med ſtarim moshom ino med Neshikoj Elegia I II Peſem pri vinſkoj bratvi Peſem fashenſka sa dekline Peſem Peſem od pet pijanih bab Tushna peſem ene dekline Goſpodſki ſtaliſh. od kmeta ſposnan

Enajst pesmi Urbana Jarnika v prepisih Franca Cvetka. Napisane v bohoričici.

Svesdiſhe Damon na Melito Pripodoba Bliso proti simi Dohaja k Damoni no Meliti Rodovita Mina Deklize Potok Sposnanje Materna lubesen

Osem pesmi Leopolda Volkmerja v prepisih neznane roke. Napisane v bohoričici. Šest pesmi je nepopolnih. Nekateri naslovi so pripisani kasneje (s svinčnikom).

Lisica ali kisla jagoda Zheliza ali mladenſtlivo pitanje Mijolka ali neſrezhna lash Kositva ali prazen strah Vura ali reſnizhni guzh Slovo od mojega hrasta Hraſt ali gnuſna nesahvalnoſt Peſem od lipe

V vezani knjižici se nahaja 20 pesmi, ena manjka v celoti. Večinoma pripadajo izvirnim Modrinjakovim zapisom, Večerna pastirska pesem je Cvetkova, zapisane so v kajkavskem črkopisu. Pri sedmi pesmi, kjer gre za razgovor med možem in ženo, manjka prvih 5 kitic; Popevka od pet pijanih bab ima samo 5 kitic od 9; Popevki pri vinski bratvi sledi nemški prevod Weinleselied; Pripovest od goloba ima pripis, po kateri melodiji se poje, na koncu je napisana letnica 1812; pesem ob posvečenju Cvetka ima letnico 1813; zadnja božična pesem Weinachtlied je kasnejša, zapisana je v slovenskem jeziku z letnico 1831.

Popevka od Tobaka Zadovolnozt Kmetichki ztaliſs Gozpoczki ztaliſs. Zpoznan od kmeta Moss tuoi priateli szvojo ſeno Sena tuoi priateliczi szvega Mosa Punicza Zeta tusi Popevka od pet pianih Bab Od Protuletja Elegia Popevka vu liztu poszlana Fabula Popevka pri vinzkoj bratvi Weinleſelied Popevka Faſhenzka za Dekline Vecherna paztirzka Pesem Pripovezt od Goloba Amico czvetko pro Weinachtlied

Izvirna pesem Štefana Modrinjaka z akrostihom je bila napisana leta 1813 ob duhovniški posvetitvi Franca Cvetka, v njej pa omenja še Primica in Šmigoca. V pesmi obsoja narodno odpadništvo. Kot njegove ostale izvirne pesmi je zapisana v kajkavskem črkopisu.

V rokopisu najdemo štiri cerkvene pesmi Štefana Modrinjaka, po vsebini sta dve praznični božični, ena je pesem na 12. nedeljo po binkoštih, zadnja je pasijonska. Prve tri so oštevilčene kot XX., XXI. in XXII., kar nakazuje, da so bile del večjega nabora pesmi. Zapisane so v kajkavskem črkopisu kot ostali Modrinjakovi izvirni zapisi. Na koncu zadnje pesmi najdemo poskus zapisa določenih besed v dajnčici, kar morda nakazuje, da je pesem bila napisana po letu 1824.

Evangeluimzka Peszem na dvanaizto Nedelo po Fünküſti Popevka Bosichna Druga Bosichna od Ofra Cantilena Passionis Domini

Štiri posvetne pesmi Štefana Modrinjaka je v gajico prepisal in jezikovno popravil Lavrencij Herg.

Nemškutar. Vinska bratva. Golob. Gosposki stališ spoznan od kmeta.

Zbirka Volkmerjevih 113 cerkvenih pesmi za vsako nedeljo in praznik cerkvenega leta, brez napeva jih je le 8. Napisane so v bohoričici. Na začetku je Pajkov zapis: Dragocen rokopis Volkmerjev.

Pesmi so razdeljene na tri dele: v prvem najdemo 73 pesmi za vse nedelje in praznike cerkvenega leta, neoštevilčena pesem Pred naj sveteshen Oltarskem sakramenti, v drugem se nahaja 20 marijanskih, v tretjem pa še 17 svetniških in dve priložnostni pesmi ob posvetitvi cerkve.

Rokopis je razdeljen na dva dela: v prvem najdemo 11 receptov za zdravljenje raznih bolezni. Drugi del vsebuje tri zgodbe oz. exempelne, ki jih je zapisal Jakob Spindler [Špindler] v bohoričici: (1) ſlo poſebna ino lepa pergodba, kera ſe je v_Madrid v_ſpanſki desheli zgodila. Zhudnovitna ſa goſpodove ſtese; (2) Landgut ali ta shlahtna goſpa med Raubarami v_Nierdlandi. Ena reſnizhna pergodba; (3) Exempel.

List vsebuje zapis nekanonične molitvene pripovedi o Mariji, Materi Božji, ki je zaspala in sanjala o Jezusovem trpljenju. Gre torej za zlati očenaš kot zvrst pasijonskega besedila, po tipologiji Zmage Kumer tip C, Marijine sanje. Pripoved našteva podrobnosti Jezusovega pasijona, njen sklepni del pa vsebuje značilni obrazec z zagotovilom osebi, ki bo to molitev molila oz. jo imela pri sebi, da bo obvarovana nenadne smrti, smrti v ognju ali vodi idr. Besedilo se konča z opozorilom, da je namenjeno prepisovanju od hiše do hiše; s tem je moč razložiti številna nejasna mesta, ki so bila poškodovala ali spremenjena v daljši preoddaji besedila.

Besedilo je bilo pod vplivom kajkavskega pravopisa in nekaterih besednih oblik zapisano verjetno v začetku 19. stol. v vzhodnem Štajerskem prostoru.

Antikrist. Zajetna knjiga obsega na cca. 370 straneh enega od prevodov, morda prepis ali priredba koroškega rokopisnega prevoda profetične knjige Leben Antikristi (Frankfurt, 1682) bavarskega kapucina Dionizija Luksemburškega (Dionysius von Luxemburg, 1652–1703). Rkp vsebuje poglavja 18–34 (od 17. poglavja je ohranjena le ena stran, od 34. poglavja pet strani). Na zadnji strani (iz drugačnega papirja) je ista roka začela delati Regiſter ali Kaſalo druge Bukve. Iz vsebine je razvidno, da je rkp druga izmed treh knjig, ki so tvorile celoten prevod Dionizijevega dela in so imele enotno številčenje: obstoječi rkp obsega strani, paginirane 346–718, besedilo na zadnji strani se izteče sredi stavka.

Rkp je bil najden na Viču pri Ljubljani, nastal je verjetno v ljubljanski regiji.

Pesem o zapeljivem ženskem spolu je zapisana v sedem osemvrstičnicah. Pisec je iz Svetega pisma navedel primere moških oseb, ki so jih ženske pogubile: Adama Eva, Holoferna Judita, Samsona Dalila, tudi Salomon in Jožef sta omenjena. Zadnja kitica je namenjena moškemu in vsebuje navodilo, kako ravnati z ženo.

Slovenstvo in drugi Slomškovi zapisi (večinoma njegovih) pesmi. V drugem delu so tudi pesmi drugih avtorjev (Janez Krumpak, Baltazar Marinič, Jakob Strašek, Andrej Urek, Miha Andreaš, Franc Cvetko, Leopold Volkmer).

Skončanje. Govor ob zaključku nedeljske šole na Bizeljskem. V bohoričici.

Slomškov pesniški dvogovor v verzih. Napisan v bohoričici.

Slomškova pesem Mlado leto že prihaja. Osnutek pesmi, zapisan s svinčnikom.

Slomškova pesem Zdravica Slovencov in druge pesmi o vinu. Sdraviza Slovenzov Vino ino Voda Veſeli Hribzhek Veſelo shivlenje Vinſka Terta Goriza Sdravizhka ſhentjanſhovza Sdraviza Ena veſela od ſmerti

Slomškov osnutek pesmi Mrtva roka. Rokopis je praktično nečitljiv.

Slomškov prepis pesmi Valentina Vodnika Iliria oživlena.

Neutruden hvalitel Jezusa skoz celi den. Drobni tisk dveh pesmi v danjčici. Pri drugi je Slomškov prepis njegove verzije pesmi Lahko noč (pripis s svinčnikom). Neutruden hvalitel Jezusa skoz celi den. Slovo-jemanje od sveta.

Osnutek pesmi Velika noč. Zapisano v gajici na hrbni strani lepopisne vaje iz šole v Vuzenici (ta vaja je v nemščini). Osnutek pesmi je zapisan s svinčnikom in težko berljiv.

Rokopisna knjižica prinaša prepis Volkmerjevih basni v verzih in lirskih pesmi v bohoričici. Pri posameznih pesmih najdemo pripise o datumu nastanka ali izvedbe, kar nam priča, da so se njegove lirske pesmi pele. Napis pod basnijo št. 13 ima letnico 1815, pesmi št. 27 in 28 sta se izvedli leta 1813. Hrast ali gnuſna nesahvalnoſt Zhele ali jeſenska grosovitnoſt Oſel ali raſkrita ſkaslivoſt Leſiza ali kiſla jaboka Vuk ali gerdi lon Oſel ali noro ſtimanje Leb ali odano Pidaſhtvo Matiza ali nori rat Zheliza ali mladenſtlivo pitanje Vuk ali ſkasliva pokora Vuk ali ſkaslivo ſmilenje Vrana ali preoblezheni kmet Ovza ali prava dobrotlivoſt Medved ali ſhkodliva samena Sakon ali zhudnovitna glihenga Sivez ali ſrezhna podloshnoſt Veverza ali poterplivi fliſ Savzhek ali nemogozhna jesa Pavok ali kratka vezhnoſt Mladenzhizh ali nepovolni navuk Shkarnze ali vtragliva grivinga Shkorpion ali ſhkdivi hudobnik Prasni ſtrah Poversheni rad Slovo od mojega hraſta Peſem od lipe Zhujesh ali najeti peſ Kruh ali zhlovezhke terpezhnoſti Slat ali pridno Boshtvo Mijolka ali neſrezhna Laſh

Rokopisna romarska pesem k Materi Božji v Dobrni je zapisana v 11 šestvrstičnicah, v katerih se izmenjujejo osmerci in šesterci, rima je ababcc. Verniki so Marijo prosili za varstvo pred boleznimi, vojnami in naravnimi nesrečami. Jezik pesmi je osrednjeslovenski (de, nar, tukej, tešku, obtide), redukcija je na več mestih zgolj posledica metričnega štetja zlogov, npr. slišmo, Mat, vsel.

Rokopis je kronika zapisov različnih dogodkov od leta 1767 do leta 1809, npr. o vremenu, zidanju (pristave, kovačije, mlina), romanju v Trsat, prihodu Francozov. Rokopis je bil najden pri Apačniku v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Na zadnjih 4 listih je epsko besedilo, ki mu manjka začetek.

Rokopisni evangelistarij, ki je nastal v letih med 1591 in 1613, predstavlja zgodnje začetke katoliškega slovenjenja Svetega pisma. Vsebuje 80 slovenskih evangelijev za nedelje in praznike in 52 latinskih načrtov za pridige, prepisanih iz priročnika Promptuarium morale super evangelia dominicalia angleškega teologa Thomasa Stapletona (1535–1598). Neznani glavni avtor (poleg tega sta še dve roki zapisali tri evangelije) je prevajal evangelije po misalu, nekaj po oglejskem, nekaj po rimskem, ki so ga tedaj uvajali namesto oglejskega, ter se pri tem naslanjal, čeprav ne povsod, na Dalmatina. Ker je bil Gorenjec, je uvajal svoje, gorenjske jezikovne posebnosti, ponekod je puščal tradicionalne dolenjske oblike. V črkopisu ni bil povsem dosleden.

Kidrič je menil, da usklajeno, serijsko menjavanje črnila in predloge (misala) ter upoštevanje Dalmatina ni naključno, ampak je tem videl dokaz, da je glavni pisec (A) pisal svoje delo v raznih krajih in okoliščinah, verjetno kot pripomoček za pridiganje. Proti značaju njegovega lekcijonarja kot kakega škofijskega lekcijonarja govori po Kidričevem mnenju menjava obrednika; tudi ni verjetno, da bi bil A imel namero dati svoj spis v pričujoči obliki s prepisi Stapletonovih latinskih perikop v tisk.

Latinske perikope, ki jih je prepisal A iz Stapletonovega Promputarija, ta je prvič izšel leta 1591, so Kidriču predstavljale zagotovilo, da je letnica 1591 za nastanek rokopisa terminus ante quem non; v okoliščini, da Hrenovega lekcijonarja A ni upošteval, pa je videl dokaz, da je A priredil in zapisal svoj tekst pred 1613. Zelo verjetno pa je, meni Kidrič, da je začel A pisati tik pred sinodo leta 1604 in nadaljeval tik po sinodi.

Grafenauer je dopolnil Kidričeva izvajanja s pomembnimi filološkimi (analiza prepisovalnih napak) in historičnimi dognanji (razmere v cerkveni pokrajini, zaradi katerih sta bila neregularno v rabi novi rimski in stari oglejski misal), s katerimi je smiselno razložil menjavanje predloge, pa tudi enkrat večji, drugič manjši vpliv Dalmatina. Nastanek rokopisa je Grafenauer zato umestil v redovniško okolje, bodisi jezuitsko ali morda frančiškansko, kjer je manj izobražen brat izgotovil lepopisni prepis, ob tem pa delal napake, tudi nekatere takšne, ki jih pravi prevajalec Svetega pisma ne bi bil mogel narediti; obe samostanski knjižnici sta dejansko že tako zgodaj imeli tudi omenjeni Stapletonov pridižni priročnik.

Andrej Ivankovič (Jankovič) iz Družbe Jezusove v Ljubljani naj bi znamenito asketično delo Tomaža Kempčana prevedel v slovenski jezik leta 1659. Rokopis je popolnoma izgotovljen za tisk, vendar ni bil natisnjen. Leta 1727 je bil rkp. last Bratovščine smrtnega trpljenja Jezusa Kristusa. Nadaljnja usoda rokopisa do leta 1848 ni povsem jasna. Tedaj ga je dekan Holzapfel daroval licejski knjižnici v Ljubljani. Kidrič o Jankovičem avtorstvu ni bil prepričan. Rokopis omenja tudi Gspan.

Na naslovnem listu je z drugo roko pripisano: „Confraternitatiſ Agoniae D͠ni N͠ri JESU Xp͠i Labaci 1727. transtulit in Carniolicum idioma (ut mihi P. Fridericus Schwarz S.J. retulit) P. GothartusAndreas Ivanchovich Soc͠tis JESU Sacerdos.“ Ta lastniški vpis rokopis dodatno povezuje z jezuiti, saj je bila Bratovščina smrtnega trpljenja Jezusa Kristusa ustanovljena pri jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani; njen predstojnik je bil v letih pred svojo smrtjo Jernej Basar (†1738).

Celoten rokopis je popolnoma izgotovljen in je bil očitno pripravljen za tisk, do česar pa ni prišlo. Glavna roka je lepo izgotovila tudi naslovno stran, na dnu pa zapisala letnico z rimskimi številkami; vanjo je pozneje nekdo posegal in je za zdaj ni bilo moč zanesljivo prebrati. Verjetno je bilo prvotno zapisano: MDCLIX (1659), toda zapis je močno poškodovan. Zdi se, da ga je nekdo hotel popraviti v MDCLXV (1665). Točna datacija tega rkp vsekakor ostaja odprto vprašanje.

Zbirka receptov za zdravila in zdravilna jedila z rožmarinom v slovenščini in italijanščini (1r–33r). – Pripisan spis: De Praedestinatione (ff. 48r–50r). – Quid est praeceptum a iure vel ab homine de quo toties in casibus (51r–51v). – Privezano k: Fioravanti Leonardo: Discorsi dello eccellente dottore, et cavaliero M. Leonardo Fioravanti Bolognese. Sopra la Cirugia, con la dichiaratione di molte cose necessarie da sapere, non piu scritte in modo tale (str. 129–175) [sign. R 23476] B.k., b.d. 92+46 listov.

Ljubljanski avguštinec Gregor Vorenc (1660–1730) naj bi po SBL pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega začel pisati verska besedila v slovenščini. Kot oficialni pridigar dveh bratovščin (sv. Jožefa in mrliške), v katerih so bile nemške in slovenske pridige enakopravne, je med 1697–1706 spisal tri zvezke pridig v nemškem jeziku. Nemškim geslom na začetku pridig in citatom v njih je pogosto pripisoval slovenske prevode, kar pomeni, da so mu nemško pisane predloge rabile za slovensko govorjeno besedo. Slovenski teksti so večinoma omejeni na krajše odlomke, nekaj je celih pridig.

Med nemško besedilo je na fol. 15v prilepljen listič z besedilom: „iest proſsm tebe eno majhino proshno od tebe, nikar moiga oblizhja neſramoti. proſsi moia mati, iest nezhem tuoiga oblizhia ſramotiti. Tulikan ie on bulshi sturjen, kakor Angeli, kulikur ie on enu vishe jme erbal, kakor onÿ, sakaj h'katerimu Angelu ie on kedaj rekal, ti si moj syn, danas sim iest tebe rodil.“ Na več listih je pripis „Poite K'Joshephu“, morda povezan s pobožnostmi bratovščine.

Razglas (zapovedni list) kranjskega deželnega upravitelja Janža Kisla o vinskem davku, nastal v pisarni deželnih stanov leta 1570 in namenjen vinogradnikom. Prvi znani originalni slovenski uradni dokument. Dva enaka primerka. Verjetni avtor je Jurij Juričić iz Vinodola.

Slovenski stavek v pismu kostanjeviškega opata Lenarta Pacherneckerja vetrinjskemu opatu Adamu iz leta 1579. Najstarejši ohranjeni slovenski zapis v pismu.

Deželskosodni, desetinski in vinogorski redi kneževine Kranjske so izšli v letih 1535, 1543, 1551, 1573 in pozneje. Rokopis vsebuje mdr. sodni red Ljubljane, policijski red spodnjeavstrijske dežele iz leta 1552 ter še nekatere pravno-upravne akte za Štajersko in Koroško, vse v prepisih iz časa od konca 16. do 18.stol.

Na listih 40–54 je zapisano najstarejše ohranjno slovensko besedilo Gorskih bukev. Po gorskegem redu za Štajersko, izdanem v nemščini leta 1543, je slovenski prevod pripravil leta 1582 Andrej Recelj, vikar na Raki pri Krškem, verjetno cistercijan. Vinogorski red ureja podložniško razmerje pri zajmu (zakupu) vinogradov in razmerja med sogorniki (zakupniki) po gorskem pravu. Ker podrobneje kodificira starejša, dolgo uveljavljena pravna razmerja in ker podoben vinogradniški red na Kranjskem uradno ni bil sprejet, so ga smiselno uporabljali tudi v drugih slovenskih deželah.

Recljev zapis Gorskih bukev je najstarejši ohranjeni zapis zakonskega besedila v slovenskem jeziku. V naslovu se Recelj sklicuje na vsaj eno starejše slovensko besedilo Gorskih bukev (iznov v slavenski jezik iztolmačan), kar potrjuje kontinuirano veljavo te pravne ustanove med Slovenci. Ohranjeni zapis je eden od poznejših prepisov Recljevega izvirnika.

Sklepamo, da je rokopis nastal na gospostvu Stari Grad pri Novem mestu proti koncu 16. stoletja. Lastniki gospostva so bili v 16. stoletju člani plemiške družine Obračan. Plemiški zbiratelj si je dal za zbirko deželskih redov pripraviti lege s skupaj 264 listi enakega papirja. Pisar je besedila prepisoval najprej na nevezane pole. Besedila so bila vpisana konsekutivno, npr. desetinski red iz leta 1573 (fol. 26v) in štajerski vinogorski red (30v) se začenjata kar na strani verso prejšnjega besedila v knjigi. Recljev zapis Gorskih bukev ima nemške marginalije na levi margini, tako da se na straneh recto (v vezani knjigi desna stran) ti pripisi nahajajo že v pregibu knjige, koder v zvezano knjigo ni več mogoče pisati. Podobno je v Štajerskem vinogorskem redu (30v–38v) 51 členov oštevilčenih na levi margini in segajo v pregib knjige, vpisani so bili lahko le pred vezavo knjige. Posamezne inicialke v naslovih na straneh recto, npr. inicialka W (Wir Ferdinandus, fol. 2r) ali M (Mi Ferdinandus, fol. 41r), segajo levo skoraj v veznik in bi jih bilo v že zvezano knjigo nemogoče vpisati. To se spremeni šele na fol. 90r: General de Anno 1625, kjer začne pisati druga roka. Tu se tudi poveča odmik leve margine, prazen rob na levi pisnega prostora je bistveno širši, ker so pisali v že zvezano knjigo. Med prejšnjim in tem delom sta ff. 88 in 89 v celoti nepopisana. Knjižni blok je popisan do folija 169, sledijo prazni listi do konca knjige (f. 263)

Ves knjižni blok je sestavljen iz enakega papirja, narejenega ob koncu 16. stoletja.

Protireformacijski razglas o javni dražbi premoženja desetih meščanov Škofje Loke, izgnanih iz mesta zaradi vztrajanja v protestantski veri.

Krstna matična knjiga župnije Mengeš 1584–1595. Slovenski vpisi v zvezi s krsti v krstni matični knjigi v letih 1594–1595.

Latinsko pismo Nikolaja Koprivca, župnika v Radečah, ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu s slovenskim nagovorom in posameznimi stavki iz leta 1598.

Prevod ukaza nadvojvode Ferdinanda kranjskemu vicedomu glede postavitve deželskega sodnika v Vipavi. Prevod nastal leta 1598 pri vicedomskem uradu v Ljubljani. Avtor je najverjetneje tajnik vicedomskega urada.

Register čevljarskega ceha v Metliki 1599–1696 s slovenskimi vpisi. Najstarejši ohranjeni cehovski register s slovenskimi odlomki. Njihovi avtorji so pisarji čevljarskega ceha v Metliki.

Prisežni obrazec priče, da bo govorila resnico, nastal na gradu Devin v začetku 17. stoletja. Na istem listu je ponovljen začetek (incipit) istega obrazca.

Prisežni obrazec za priče iz vrst podložnikov v sodnem protokolu cistercijanskega samostana Vetrinj iz obdobja med 1601 in 1609.

Sinodalni dekret ljubljanskega škofa Tomaža Hrena o porokah, Gornji Grad, 6. februarja 1604.

Prisežni obrazec za priče v sodnem protokolu trga Grebinj iz obdobja med 1611 in 1614.